Pesnica Koroških Slovencev,
ki je na spletu izpostavljena očitkom panslavizma
in naivnega ljudskega pesništva.
Pokazati želim, da oboje ne drži!
Je ustvarjalka nad 860 umetnih liričnih pesmi.
Milka Hartman (1902–1997) iz Libuč/Loibach (Avstrija).
Milka Hartman je skoraj v celoti doživela preteklo 20. stoletje (11. 2. 1902– 19. 6. 1997). Od rojstva v podjunski vasi Libuče na avstrijskem Koroškem, kjer ji je prva svetovna vojna prekrižala možnosti poklicnega izobraževanja, je bila kmalu izpostavljena plebiscitnim sporom in izgonu slovenske inteligence iz Koroške, posledicam gospodarske krize dvajsetih let, nemškonacionalnemu zapostavljanju bodisi kot Slovenka bodisi kot ženska in prišla kmalu pod nadzor hitlerjanskih pristašev ob tako nedolžnih prireditvah, kot so kuharski tečaji. Teh je po južnem Koroškem vodila dobrih sto (vsak trajajoč po tri mesece).
Prvim zlaganjem dekliških pesmi in težavam pri objavi dveh zbirk leta 1934 so kmalu sledile vihre druge svetovne vojne, večmesečni zapor v gestapovski celici, izselitev njene družine, smrt očeta v taborišču in brata na fronti. Po vojni je nadaljevala s kuharskimi tečaji in v nenehnem »bandranju« od enega kraja do drugega – celo na Nizozemsko, kjer je bivala nekaj mesecev –, zapisovala svoja čustva in razmere in jih opisovala v lirskih pesmih.
Za njenega življenja je bilo objavljenih 1786 pesmi, črtic, opisov, uglasbitev, enot (Sturm 1995: 197), po njeni smrti je število pesmi naraslo na okoli 2500 enot (Sturm 2004: 43), precej pa je še neobjavljenih in ohranjenih v zasebnih arhivih in zapuščinah (Makarovič 2004: 634–639).
Podporo je pesnica dobila iz krščanskih krogov in veselila se je nagrad in priznanj zlasti ob obletnicah rojstva (1962, 1972, 1977, 1982, 1992), ko so na osrednji prireditvi Koroška poje v Celovcu skoraj vsi nastopajoči zbori prepevali njene pesmi, leta 1992 npr. 21 pesmi, tudi praizvedbe. Ob izdaji trodelne dokumentacije leta 1982 (ob pesničini osemdesetletnici) je Feliks J. Bister (1984: 12) o njenem delu zapisal, da »si v svojih arhaično lepih pesmih prizadeva posredovati med Bogom in človekom«. V antologiji Slovenska beseda na Koroškem (Vospernik 1985) je bilo upoštevanih kar 19 njenih slovenskih pesmi, tudi v prevodih Fabjana Hafnerja v nemščino. Tom Priestly je ob pesničini devetdesetletnici prevedel 37 njenih pesmi v angleščino in jih ponesel med ameriške Slovence. Zanj so pesmi Milke Hartman »na visoki ravni in v bistvu razdeljene na dve tematski področji«: vsakdanje življenje in neugoden položaj koroških Slovencev. Opazil je, da pesnica »pogosto uporablja aliteracijo ali druge retorične figure« (Priestly 1998: 254–255). Pesmi Milke Hartman so bile prevedene v nemščino, angleščino in srbohrvaščino, brali pa so jih Slovenci v Italiji, Ameriki in Argentini. Andreja Sturm je v svoji diplomski nalogi leta 1995 podala prvo izčrpno podobo in bibliografijo njenega pesnikovanja, ko je v delo vključila 763 njenih pesmi in jih razlagala v konkordančni analizi z okoli 74.000 besedami. Bila je dosledna v argumentaciji, da so pesmi lirske, ne pa ljudske (Sturm 1995:78–82), toda ocene manjvrednosti pesnikovanja Milke Hartman so se nadaljevale, celo stopnjevale.
Že leta 1967 je bila prisiljena prositi v javnem pismu Janka Messnerja, ki jo je poleg Gustava Januša in drugih (Mladjevcev) spravil v zadrego: “Dragi brat, vzemi mojo pesem tako, kakršna je, in ne zmanjšuj njene vrednosti radi verske pritikline” (Hartman 1967:63). Neke vrste ideološki boj je izbruhnil in trajal o tem, kakšno naj bi bilo pravilno pisanje lirike na Koroškem in da pač nekaterim kompetenca pisanja Milke Hartman ni ustrezala.
V Neue Züricher Zeitung je 14. 6. 2008 izšla tendenciozna recenzija Uweja Stolzmanna, v kateri piše o njej kot domoljubni panslavistki in ljudski, »naivni« pesnici in da se njene pesmi pojavljajo le v slovenščini (oboje ne drži). Stolzmanna je motilo še, da se njeni verzi vedno znova vrtijo okoli »krhke identitete etnične skupine« in da pretirano uporablja pridevnike, kar mu zveni »kičasto in patetično«. Vsekakor je pesničino domoljubje ter boj za pravice in obstoj slovenskega naroda in preživetja koroških Slovencev napačno tolmačen kot panslavizem. O potrebi po izgradnji nacionalnega slovanskega političnega združenja ni govorila in tudi ne pisala. Tudi naivnih ljudskih pesmi ni pisala ali objavljala. Vendar so takšne ocene njenega pesnikovanja našle pot v nemško Wikipedijo, v slovensko sicer ne, pač pa tudi v angleško. To je po moje zgrešeno in načrtna osramotitev glavnega lika koroškega slovenskega pesništva.
Lirika Milke Hartman ne ustreza ljudskemu načinu izražanja, kajti v slovenskem ljudskopesemskem izročilu »ni izrazito razmišljajočih in razpoloženjskih pesmi« (Kumer 1996: 47, 1975: 68–82; sam se bavim nad 40 let z ljudsko pesmijo, tudi z načinom izražanja v ljudskih pesmih). Milka Hartman v precejšnji meri uporablja besedišče, kot so npr. korenske besede srce, cvet, noč, brat, lep, roka, dan in tudi greda. Manj uporablja sicer splošno pogoste besede človek, leto, oko, življenje. Pesnica vnaša čustvene motive, kar dokazujejo tudi druge frekvence besed, ki jih je mogoče razlagati v tej smeri. Kot primere načina izražanja navajam izrezke nekaterih slučajno izbranih pesmi štev. 55–65:
»Odšel si tih –
kot v zgodnji mrak – jesenski dih«»Jaz hodim s srcem v roki v goličavo, […]
Z ovelo roko si podpiram glavo«»Oj, v jutrih mi vriska, zvečer se razjoče,
ko poln je medice, pelina moj sat.«»Zemlja, kaj utripa srce plaho v grudih tvojih?
Veš, da vsa in z vsem v rokah si mojih?!«»List sprhneli novemu je cvetu v hrano.
Čas pa celi še tako bolečo rano.«»pod smreko betlehemska gmajna jasli.
Mi bomo tam dušice pasli.«»Ko se pokrižam in Ti odkrijem svoje križe,
prebódenemu srcu sem Tvojemu še bliže.«
Dolgih verzov v slovenski ljudski pesmi sploh ni (kot npr. v Žanjci/Klas zori 1972). Pesničina metaforika je osebna, umetna, čeprav se v osnovi ne izogiba ljudski motiviki. Krščanski izrazi križ, duša, grob, molitev, jasli, pastir sorazmerno močno označujejo liriko Milke Hartman. Nadaljnja opazna komponenta v njenih pesmih je prednost pozitivnemu pred negativnim izbiranjem besed, npr. pogosteje dober kot slab, lep kot grd, bel kot črn. V barvni simboliki najdemo poleg bele še pridevnike zelen, rdeč in moder, opazna je močna uporaba pridevnika zlat. Odnos do narave se izraža v pogosti uporabi besed cvet, polje, zemlja, roža, trava, lipa in poimenovanj nekaterih vrst ptic in drugih živih bitij, številnih rastlinskih vrst (astra, bilka, bršljan, češmin). Abstraktni izrazi, kot so mir, sreča, misel, spomin, čas, zvestoba, v besedilih Milke Hartman ne dosegajo visoke frekvence, vendar so njene pesmi polne metafor in simbolike.
Milka Hartman je usposabljala in učila koroškoslovenske tečajnice kuharskih tečajev desetletja kontrafakturske (npr. priložnostne) pesmi, toda sama jih ni objavljala kot svoje pesnitve.Milkina pesem Store dekve təžva vsebuje nekatere elemente, ki bi jih lahko označili za kontrafakturo. Sama meni, da »ji je dodala le svoje kitice, pesem pa prevzela kot ljudsko hišno pesem«, ki je bila zložena morda že pred letom 1900. Uporaba pojmov biəva smrt in drača odrca v enem in istem verzu ne zveni ljudsko. Melodija pa nosi značilnosti ljudskega prepevanja in jo lahko pojemo večglasno, celo petglasno. Če se ljudski melodiji podloži umetno lirično besedilo, je še ne spremeni v ljudsko pesem.
Trenutno je znanih 418 uglasbitev 41 skladateljev, ki so skladali na besedila Milke Hartman. Pregled Andreje Sturm vključuje pesmi na gramofonskih ploščah, zgoščenkah in kasetnih produkcijah (Sturm 1995: 85–91). Mnogo ljudi pozna pesem O Podjuna Radovana Gobca ali Artačevo Ob reki Dravci, v zadnjih letih pa so se priljubile predvsem Hartmann’ce z uglasbitvami Katarine Hartmann. (O Podjuna, Sveti angel, Kresna noč in Čarobna struna). Pesmi Milke Hartman se dokaj pogosto pojejo na koncertih, še zlasti ob obletnicah njenega rojstva. Leta 2017 je bilo na koncertu Koroška poje izvedenih 11 novih skladb, mdr. orkestrirana To bo moja pesem pela, ki jo je uglasbil Roman Verdel.
Eva Maria Verhnjak-Pikalo se je v disertaciji posvečala literarni zapuščini svoje tete Milke Hartman. Njena poezija in proza izražata močno zavezanost ljudskemu šolstvu, veri, domovini, naravi, ljubezni in slovenskemu maternemu jeziku. »Moderne ideje emancipirane ženske je za dekleta prikrojila tako, da jim je omogočila šolanje in utrdila njihovo samozavest,« pravi Verhnjak-Pikalo. Poleg več literarnih nagrad in Tischlerjeve nagrade je Milki Hartman leta 1986 takratni avstrijski zvezni predsednik Rudolf Kirchschläger podelil strokovni naziv profesorica. Številne njene priljubljene lirične pesmi so del zaklada slovenskih (umetnih) pesmi na Koroškem. »Hartmanova Milka« je bila aprila 1997 (tik pred smrtjo) imenovana za častno občanko mestne občine Pliberk, v Sloveniji pa je kot pesnica skoraj neznana. V Celovcu je po njej poimenovana ulica, v Libučah pa trg Prof. Milka Hartmann-Platz. Kmalu bo minilo 120 let od njenega rojstva in 25 let od njene smrti (11. 2. 1902–19. 6. 1997) in že smo polni pričakovanj, kaj bo tokrat vzklilo v čast pesnice, učiteljice in vzorne narodnjakinje.
Vir/Quelle: E.L., Poezija Milke Hartman, Obdobje 40/2021 (ur. Darja Pavlič), stran 435-442.